Pesmi 1 - Anton Medved

BESeDA

PESMI 1

E L E K T R O N S K A

BESeDA

K N J I G A

Anton Medved

Pesmi 1

O

M

N

I

B

U

S

1 

BESeDA

PESMI 1

Anton Medved PESMI 1 Pesmi so iz zbirke Poezije, ki jo je izdala Katoli‰ka bukvarna v Ljubljani leta 1906, tu v izboru Emila Cesarja iz knjige Anton Medved: Izbrane pesmi, Kamnik 1994. To izdajo pripravil Franko Luin [email protected]

ISBN 91-7301-241-6 [email protected] www.omnibus.se/beseda 2 

2003.02

BESeDA

BESeDA

PESMI 1

Vsebina

Sodba sveta Pevãev poklic Pomladi Bratje zapojmo! Veãer Bilo je . . . Samoti ·e enkrat! Pestunji Mraãni hipi Vlahinji Otroku Svojemu ptiãu Vrbsko jezero Ob sestanku Prekasno! Tovari‰em Obgovarjan Mrtva‰ki zvon Pod cipreso Na mojem grobu

6 7 8 10 13 20 23 25 26 28 30 31 35 40 42 45 46 48 50 52 53 3 

PESMI 1

BESeDA

Srce Pepel in spomin V gozdu

55 56 57

Îalnice Materi Umrlemu oãetu Gazele Br‰ljan in bodiãje

65 66 77 79 87

Epski spevi Za njim Redovnikova prikazen Zdaj in nekdaj Spomin mrliãev Îal in kes Ponoãni gost Smrti prerok Trojni sen Vitovãeva smrt Haranova Ïelja 4 

105 106 108 110 112 115 116 119 121 122 126

PESMI 1

Nje slika Smrt — nevesta Sveti kelih Azma Ob vrnitvi Vzori

BESeDA

129 132 135 138 143 145

5 

BESeDA

PESMI 1

Sodba sveta

Ne upaj od sveta plaãila, njegova sodba te ne moti, nemila bodi ali mila, ti le srãan se dela loti. — Uveri‰ se, da svet popra‰a ob vsakem delu prej: ãigavo? Potem presoja dela na‰a, oseba jim dajè veljavo.

6 

BESeDA

PESMI 1

Pevãev poklic

Na brzih krilih drobnih ptic, v vonjivem jutru prerojen, zamaknjen v raj nedolÏnih lic, strmeã v veãera tihi sen, s trpeãim bratom sam trpeã, za domovino v roki meã, v trpljenju moÏ, v ljubezni zvest, za radost rahel in bolest: vsekdar naj pevec du‰e vnete zemljanom kaÏe vzare svete.

7 

BESeDA

PESMI 1

Pomladi

Vstala je pomlad v prirodi, topel diha ji pozdrav. Duh me po samotah vodi, kakor nekdaj, duh sanjav. Hrepenenje mi prebuja vrt pomlajene zemlje! âustva le jeziku tuja, ãustva srcu znana le. Ali slutnja zlate sreãe, ki odseva daljno stran, ali drag spomin me vleãe ven iz sobe — ven na plan? Zunaj v dihu naj pomladnjem du‰a hrepenenja mre, dokler se na grmu zadnjem zadnja roÏa ne ospe!

8 

BESeDA

PESMI 1

Dokler zadnje pevke ptice preko gor, dolin in strug v mrzli sapi perutnice ne ponesejo na jug! Upaj — ali ne — doseãi, kar je daleã kot nebo: Blagor du‰i hrepeneãi po neãem, kar je lepo . . .

9 

BESeDA

PESMI 1

Bratje zapojmo!

Bratje, zapojmo s krepkimi glasi Ïalosten ali vesel napev! Dviga, tolaÏi v vsakem nas ãasi prsi ãuteãih krilati odmev. Petju je dana sladka oblast. Ko smo v mladosti plavali zlati, v mehko smo zibel legli na noã, pesem zapela lepo je mati, v sèn zazibala nas tiho pojoã Petju je dana neÏna oblast. Pesem popeva borna sirota, da si tolaÏi du‰evno bol; pesem Ïivljenja laj‰a ji pota, toÏno popeva, joka na pol. Petju je dana mila oblast. Hodi iz doma slepec do doma, gosli iz javorja v roki drÏi, zdu‰no zapoje, kamor priroma, 10 

BESeDA

PESMI 1

pesem juna‰ka neti ljudi Petju je dana krepka oblast. Glasno pastir na travniku poje, ptica ga spremlja, vonja mu cvet. S krono ne menja radosti svoje, pesem Ïivljenje, travnik mu svet. Petju je dana ãista oblast. Pesem zveni na toplem zapeãku, vnuku jo poje moÏ sivolas. Du‰a topi se neÏnemu deãku, v dedov zamaknjen bajni je glas. Petju je dana ãarna oblast. Kadar telo se v zemljo preseli, trudno od pota, temnih skrbi, pesem nam bodo zadnjo zapeli, grob zapustili solznih oãi. Petju je dana Ïalna oblast.

11 

BESeDA

PESMI 1

Pesem nas spremlja v zemskem Ïivljenju, vanjo izlivamo radost, bolest, v upanju, strahu, veselju, trpljenju pesmi odmev ostane nam zvest. Petju je dana stalna oblast. Pevajmo torej v bratovskem krogu, dvigaj nas pesem, zveni nam v slast! Pesem je ljuba samemu Bogu, rodu vzvi‰uje vsakemu ãast. Petju je dana vi‰ja oblast.

12 

BESeDA

PESMI 1

Veãer

I. Vedno ti‰e in ti‰e zvonci s planin se glase; somrak ovija hi‰e, mesec spè nad gore. Manj in manj se ãimdalje loãi stvar od stvari, zemlja od noãne halje ãrna enako se zdi. Kadar se bliÏa ãloveku, sreãnemu tukaj nikjer, konec nemirnemu teku, hladni Ïivljenja veãer: Svoje premi‰lja izkustvo, truden od pota in star; vãasih obide ga ãustvo, kot bi ne Ïivel nikdar.

13 

BESeDA

PESMI 1

Trnje minulega ãasa, cvetje presnivanih sanj zdaj brez bodic in brez krasa: kake razlike sta zanj — ?

14 

BESeDA

PESMI 1

II. Sprejmite zopet me, domaãi logi, v prijetni senãni hram! Visokih jel in temnih borov krogi, kako sem hrepenel dospeti k vam! Sprejmite me in pomirite srca mi ãute valovite! Po starem vse, kar bilo je pred leti, enak je cvetja duh. Le sem in tja med veje Ïar posveti, senice glas udari mi na sluh. Nad bujnim resjem in lepenjem br‰ljan prepleta gozd z zelenjem. Poãijem naj na zapu‰ãeni klopi, pozabim vnanji svet! Le ti, spomin na mlada leta, stopi pred moja du‰o enkrat Ïivo spet; ti vzbudi v meni mlade sanje, priãaj slike mi nekdanje!

15 

BESeDA

PESMI 1

Îiveti moral leta sem teÏavna med tujimi ljudmi. Zato se zdi mi táko davna minula kratka doba lepih dni; zato premi‰ljam bridko-milo, kaj v tuji svet me je gonilo. Dokler ni ãlovek v ãrno zemljo legel, po sreãi hrepeni, le ãesar duh nemirni ni dosegel, v tem sluti sreão in za njo hiti. Naprej, naprej kot v reki kaplja v silnej‰e vale se potaplja. Nikjer mirú, obstanka in pokoja! — Nazaj, nazaj — zaman! Predolga pot, stopinj preurna hoja zanesla ga na vek je v drugo stran. Srce hitelo koprneãe od sreãe je in ne do sreãe.

16 

BESeDA

PESMI 1

Zato hladite me, domaãi logi, prijatelji vsekdar! Odmevajo v somrak pastirski rogi, izginil je za gore sonãni Ïar. Veãer nad vami tiho vlada, na liste hladna rosa pada. Poãije zemlja, da vzbudi se ãila, vzbudi se tiãev zbor. Komu, o logi, bodete hladila izlivali v srce, ko sine zor? To vem, da boste vi za mano: a jaz, kje bodem, ni mi znano. —

17 

BESeDA

PESMI 1

III. Nad mano se zgrinja veãer, Ïivljenja veãer in narave, nobenega Ïarka nikjer, da pota obsveti go‰ãave. Da paã! Za gorami ob Savi igrajo nebe‰ke zarnice, kot daljni, ognjeni pozdravi jasné obledelo mi lice. DeÏele odsevi so zlati, kjer dvigal me sladek je vzlet, kjer moral sem v grob zakopati Ïivljenjskega jutra lesket . . .

18 

BESeDA

PESMI 1

IV. Îivljenja majnik jasni, z Bogom! Na nebu dneva luã pojema, strmi namé priroda nema, le vran kriãi nad temnim logom. Zelenja, cvetja drobne kite po tleh po stolih razmetane, ob jutrih sonãnatih nabrane z veãerom tihim usehnite! Za mano vse! Vse proã! Vse zadaj! V zaprte vekomaj prostore nazaj korak mi veã ne more, zdaj Ïgi, spomin, zdaj solza padaj! Zdaj ãrtaj, ãas nemili, gube mrakotne mi v obraz upali, v obraz, ki nanj v mladosti zali priÏemal sladke si poljube! —

19 

BESeDA

PESMI 1

Bilo je . . .

Leta nekdanja, mlada, vesela! Kliãe nazaj vas toÏni spomin. Lep‰a pomlad je takrat dehtela, lep‰e se petje je v logih glasilo. âasi beÏe naprej in naprej . . . Bilo je, kot bi nikdár ne bilo in nikdár ne bode poslej. Kadar meglene razpadejo halje, vzplava pogled mi do rodnih planin. Cvetne pologe, tiho oskalje, doma ugledam okolico milo, gledam jo, gledam iz daljnih mej. Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne bode poslej. Ali vonjavo in kras izpreminja roÏa na vrtu, cvetica poljan? Ali se spev veã s spevom ne strinja, ptiãev ubrano nekdaj znanilo?

20 

BESeDA

PESMI 1

vélika mati, priroda, povej! Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne bode poslej. V prsih srce je zrcalo veliko, mirno hitita leto in dan. Sliko vpodabljata v srcu za sliko in jo zatirata z jadrno silo âlovek strmi nazaj in naprej . . . Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne bode poslej. Skrb prihrumi nad mirno gladino, trpko spoznanje valove skali. Slike se iste ozro v globoãino, toda drugaãno vse njih je svetilo. Moten odsev, kot jasen poprej. Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne bode poslej.

21 

BESeDA

PESMI 1

Kar je minilo tu, mine za vedno; vrne se morda, a isto veã ni. Kadar Ïivljenje ugasne nam bedno, toÏil bo duh nad na‰o gomilo, toÏil bo svetu naprej in naprej . . . Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne bode poslej.

22 

BESeDA

PESMI 1

Samoti

Samota, ti verna druÏica iz mojih nekdanjih let, iz svetnega hrupa se vraãam pod tvoje okrilje spet. Kako zdaj strmi‰ v neznanca, ki bil ti je dogo nezvest, in nema in nema prebira‰ na mojem obrazu bolest . . . ! In tiho in tiho oãita‰: Zakaj si se vrnil, zakaj? od druÏbe, od petja, od godbe obrnil se k meni nazaj? In kaj li prinesel si s sabo za pusti, za dolgi svoj ãas? Oh, kaj sem prinesel? . . . Prazneje srce in temneji obraz.

23 

BESeDA

PESMI 1

In eno in eno spoznanje zdaj jasno je mojim oãem: da ãutim tembolj se ãloveka, ãimbolj sem oddaljen ljudem.

24 

BESeDA

PESMI 1

·e enkrat!

·e enkrat mi prinesi zlate hipe nazaj, krilati, neuzdrÏni ãas, ko pred oãetno hi‰o v senci lipe vesel in mlad mi cvetel je obraz! ·e enkrat mi pokaÏi mater milo, ki davno Ïe pod tiho zemljo spi, ki jo je srce moje bolj ljubilo, kot druga srca vsa in vse stvari. ·e enkrat pôkoj du‰e mi povrni, ko miren vstajal sem in miren spal; podobe jasne pred menoj odgrni v prirodi lepi mojih rodnih tal. Toda nikar, nikar! — Oh, ko bi gledal samo trenutek pre‰le dobe raj, potem ‰ele bi bridko se zavedal, kaj nisem zdaj in ãesa nimam zdaj.

25 

BESeDA

PESMI 1

Pestunji

Le sédi ob meni, péstunja mila! O letih mladostnih mi ti govori‰, in v dobo, ki zame je davno minila, takó ãarovito duha mi topi‰. Na hribu imena nezabnega: Îale, kako je precvitala tukaj pomlad, in hladne vodice so tu ‰epetale in cvetju in travi delale hlad. In v travi so cveli rumeni jeguljãki, poklanjali zvonãki jim drobne glave, in v zraku so plavali pestri metuljãki, ãebele po cvetju letale brenãe. Iz trave je vsake, iz vsakega lista dehtelo Ïivljenje v pomlajeni svet; pozdravljala pesem je stvarstvo preãista, ko ptiãev jo zbor popeval je vnet.

26 

BESeDA

PESMI 1

Iz cvetja sem spletal kite milobne in vezal je s slakom, rastoãim iz njiv, krasil spominke sem z njimi nagrobne med nemimi mrtveci radosten, Ïiv. Minila so leta in hrib je odcvetel, mladosti Ïe ãas zvonil je pokop Kot resen mladeniã ‰e kito sem spletel, poloÏil jo materi zadnjo na grob. In ‰el sem na tuje iz hi‰e oãetne, zapustil i tebe s solzami v oãeh; kako zdaj spominjam se dobe prijetne, ko vidiva spet se po dolgih dneh! DruÏabnica mladega meni Ïivljenja, o pestunja, pravi o njem mi ‰e kaj, o pravi o dobi mi cvetja, zelenja, nikar ne vpra‰uj, kako mi je zdaj!

27 

BESeDA

PESMI 1

Mraãni hipi

Du‰o mraãno, temne ãase tudi jaz imam. Zatopljen tedaj sem vase in pohajam sam. Sebe naj kako umejem? V hipih teh ne vem, ali naj se glasno smejem, ali jokam nem. Savla toÏnega se spomnim: hipe je imel, ko pod Ïaljem je ogromnim jokal in besnel. David strune je ubiral, meãil kralju Ïal, hudega duha iztiral, ki ga je napal.

28 

BESeDA

PESMI 1

Ptiã na vejici zeleni, bodi David moj — kakor David Savlu, meni milo ti zapoj! Pesmi neãe mi zapeti, odgovarja ptiã: Savlov mnogo je na sveti, Davidov ni niã.

29 

BESeDA

PESMI 1

Vlahinji

Vlahinja, temna reka! Sonce in luna sijeta vate; ali kalno je tvoje vodovje, slike ne kaÏe nazaj jima zlate. Vlahinja, tiha reka! V strugi vale se polagoma vali, kakor bi trudni od daljnega pota v Kolpe naroãaju radi zaspali. Vlahinja, toÏna reka! Tvoje bregove loãje pokriva, loãje in trstje — ni je cvetice, da bi ti klila ob strani vonjiva. Vlahinja, tajna reka! Kaj li zakrivajo tvoje globine? Váte strmim. O kako si podobna mnogemu srcu te solzne doline!

30 

BESeDA

PESMI 1

Otroku

I. Zakaj milobno gleda‰, lepo dete, upali, temnozrti moj obraz? — Ti ljubi‰ me iz du‰e svoje svete, in tvoj pogled tej du‰i je izraz. Kako slutiti more‰, ôtrok zlati, da v moji du‰i vlada rezen mraz, da Ïejen moram vira si iskati, ki pije se iz njega sladek mir, mir, ki ga celi svet ne more dati, mir, ki za celi svet je sreãe vir? — — O, v tem pogledu tvojem, lepo dete, odseva sreãnega miru ozir! Na pot Ïivljenja Bog ti trôsi cvete, nikdar ne skali ljúbeznih oãi! Iz du‰e mi najgloblje, vse zavzete, besede vro zamolkle: Sreãno ti! — —

31 

BESeDA

PESMI 1

II. Za goro rdi se siva dalja, noãi razpada temna halja, ‰krjanec se popenja vzduh, pojoã ratarju boÏa sluh, a sinek plava v sanji zlati, na posteljici pred tabo, mati, O pusti ga, naj spi! Naj pije spanja beÏne ãare, ko nas bedeãe delo tare! Ni ptiãji spev, ni sonãni Ïar, predrami nas skrbi vihar in ure nam pokoja krati, ne krati li jih, skrbna mati? O pusti ga, naj spi! Dokler mladost mu cvetje trosi, prelepe sanje noã mu nosi. Kako se blaÏeno smehlja, po lokah cvetnih se igra.

32 

BESeDA

PESMI 1

Nevidno angelci krilati obletajo mu ãelo, mati. O pusti ga, naj spi! Prekmalu, ah, mladost mu mine, z mladostjo sladki sen izgine. Morda nekdaj v Ïivljenju rad, sveta, bi vsega dal zaklad, da enkrat spet bi mogel spati, kot danes spi pred tabo, mati. O pusti ga, naj spi!

33 

BESeDA

PESMI 1

III. Spominov nima, ni spoznanja, in sreãen je otròk vsekdar; kjer ni spominov, ni kesanja, kjer ni spoznanja, ni prevar.

34 

BESeDA

PESMI 1

Svojemu ptiãu (V Bohinju)

I. Preljubi moj ptiãek, kako se poãuti‰, kako ti kaj drobence bije srce na oknu neznane te sobe? Mar sluti‰, da zopet drugje sva, oh, daleã drugje? V samotnem Bohinju, kjer beli sneÏniki dotikajo skoro se modrih nebes, pastirjev planinskih odmevajo kliki, zvonovi od ãrede pozvanjajo vmes. Kjer Bistrice vali se penijo ãili, kjer jezera temno poãiva oko — — A kaj bi te govori moji bodrili! Ti poje‰ kot nekdaj, glasno in lepo. Ti poje‰ ob meni, kot pel si pred leti, ko zrla pred sabo sva vinske gore, le redko zelenje na skalnatem sveti, ‰umôta nobenega bistre vode.

35 

BESeDA

PESMI 1

Ti poje‰ ob meni, kot pel si ob ãasi, ko v Vlahinjo nama pogled je strmel; na njenem pobreÏju so slavãevi glasi zveneli, ko sonãni je Ïarek za‰el. Ti poje‰ ob meni, kot pel si za dobe, ko gledala cerkev sred belih sva hi‰, ob hramu cerkvenem ovenãane grobe, na grobih ovenãanih kamen in kriÏ. Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, kar vselej mi vêlel nemirni je duh; in kakor jaz tvojega nisem umeval. ni mojega petja umeval tvoj sluh. A naj mladoletje sijalo je z neba, naj ljuto je vr‰al jesenski vihar, naj cvetje morila je strupna ozeba — vir pesmi ni nama usahnil nikdar.

36 

BESeDA

PESMI 1

In pela ‰e bodeva v glasu nekdanjem, ‰e pela, da v smrti zajameva mir, ne v lepi prirodi, ne v svetu zunanjem, v najnótranjih prsih kipi na ma vir.

37 

BESeDA

PESMI 1

II. (V pozni jeseni) Tiho ‰e, pretrgoma, poãasi, vendar zopet poje‰, ljubi ptiã. Dolgo so molãali tvoji glasi, dolgo sta venela dol in griã. Mrtvonem strmi otrok za ladjo, ki podi oãeta v svet neznan; mrtvonem strmel si za pomladjo tudi ti, ko je minil srpan. Zdaj, ko vsa priroda je umrla, pevski zbor odletel z mrzlih mest, zdaj ti vrejo pesmice iz grla, kakor da prebolel si bolest. Kakor da bi dvignila te vera: Zopet vzraste zemlji prej‰nji kras. Ali je na zemlji Ïal katera, da nikdar je ne ozdravi ãas?

38 

BESeDA

PESMI 1

Îalosten sem tudi jaz izvedel: Iz Ïivljenja mojega dejanj zlobni svet je sto krivic napredel, strastno klical: »Kamenja zdaj nanj!« Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti te‰il sem srce, hladil obraz; sam sodnik praviãen svoji zmoti kaj trpel sem — vedi Bog in jaz! Tiho — ! Dokler ti mi bode‰ Ïgôlel, jaz naj toÏim? Ne, nikomur niã! Kakor ti, sem jaz bolest prebolel — le veselo zopet pojva, ptiã!

39 

BESeDA

PESMI 1

Vrbsko jezero

Jezero Vrbsko, ali resniãno v zemlji domaãi dno ti leÏi? V tvoje oko, nebesom je sliãno, veãno bi moje strmele oãi. Sinji valovi, daljni, globoki, bujno obrasli, odiãeni breg, danes ‰e ãutim z vesloma v roki rahlo zibljoãi se ladije beg. Gledam nebo, ki v dnu se ti smeje kakor iz ãistih, stoterih zrcal. Vedno krasneje, vedno mileje v vodi se zrcajo dvorci z obal. Gledam bogato opremljene ãolne, praporce stkane iz Ïivih boj, pesmi poslu‰am navdu‰enja polne, druÏeb veselih sreãava me roj.

40 

BESeDA

PESMI 1

Vendar, o jezero, kras Korotana, biser prirodne lepote — — znaj, da krvavi mi, da peãe me rana, kadar se nate spominjam sedaj. V duhu gledam minule ãase, bojnoslavne za dedov nam rod, v duhu poslu‰am slovenske glase, ki zatrti molãe ti ondod. ToÏna pozdravlja te pesem moja iz slovenskih pokrajin srca, jezero na‰ega vroãega znoja, jezero na‰ih prelitih solza!

41 

BESeDA

PESMI 1

Ob sestanku (A. U.)

O, da si zopet tukaj, draga du‰a, po dolgih letih trudov in skrbi! O, da te zopet gleda in poslu‰a prijatelj tvoj iz lepih, mladih dni! Kako izrazil ãustvo bi globoko, ki v srcu mojem razigrava zdaj, odkar je roko mojo s tvoja roko spojil ãez dolgo najin rodni kraj! Minulo sedem let je teÏkih, trdih od toÏnega slovesa, mili drug. Umiral cvet je po doleh in brdih in ptice plule so tedaj na jug. Na jug si z njimi tudi ti odhajal zajemat vi‰je vede v veãni Rim, in ko si zadnjiã roko mi podajal, kaj takrat jaz sem ãutil, naj molãim.

42 

BESeDA

PESMI 1

In naj molãim, da s taboj so odnesli valovi morski meni mnogi up; zagrabil sam obe sem teÏki vesli, v Ïivljenja vrgel se metèÏ in hrup. In gledal sem, kako pred mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka v noã, kako temné se jasne visoãine, ãim bolj divja valov srditih moã. Mrtvà sem na‰el srca v prsih Ïivih, mrtvà za vse, za kar sem gôrel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih prevaran zdaj pove‰am svoj obraz. A naj molãim! Ti zopet si ob meni, ti lepe mi budi‰ spomine vsaj na ãase, ko v pomladi sva zeleni naprej strmela sreãna in nazaj.

43 

BESeDA

PESMI 1

Mladostnih lic sva pela, src ‰e mlajih. Zdaj vrnil si se k meni — k moÏu moÏ. Jaz slutim: ali nisi v tujih krajih okusil tudi trnja veã kot roÏ? In ali nisi to dobil spoznanje, da slehern sen le kratko mami nas? Da kliãe nas Ïivljenje na dejanje, dejanje resno, kot je resen ãas? Ljubezni vnoviã ti ne bom prisezal; rodil je naju eden rod in kraj. Mladostni sen je nekdaj naju vezal, dejanje mo‰ko naju veÏe zdaj! Da le si zopet tukaj, draga du‰a, po kteri hrepenel sem tolikrat! Da le te zopet gleda in poslu‰a prijatelja prijatelj, brata brat!

44 

BESeDA

PESMI 1

Prekasno!

Iz mesta sem beÏal v samotni log srdit se na svojo usodo. Molãala so debla siva okrog, ko nem sem razmi‰ljal nezgodo. TolaÏbe nikjer za du‰o trpeão, nikjer ni nádej na boljo sreão! . . . Brezup mi je v duhu vpra‰anje oÏivil: Kaj li sem zakrivil? In sli‰al sem glas skrivnostno-globok: Ne toÏi ljudi, ni usode! Ti svojih si del edino otrok, ti sam si kriv vse nezgode. Zatôpi se v svoja minula dejanja, ne brani se trpkega piti spoznanja! . . . Pokril sem si lice in vzdihnil sem glasno: »Prekasno, prekasno!« . . .

45 

BESeDA

PESMI 1

Tovari‰em

Ne hodi po skritih stezah osamel. Iz toÏnosti svoje se vzdrami! Tovari‰ev tvojih se zbor je se‰el. edinega tebe ni z nami. Zahvala na ljubem vabilu, ker vem, srce plemenito imate, a iti ne morem in iti ne smem, med svoje predrage mi brate. Razliãne duhove nam Stvarnik v telo in srca razliãna je vsadil, razliãne spomine in upe vsakdo med nami si v prsih je zgradil. Kaj morem, da Ïalost in radost sveta globoãje se v meni zrcali, da upanje ali spomin mi duha hitreje razjasni in Ïali!

46 

BESeDA

PESMI 1

Kaj morem, da v du‰i ustvaril nekdaj sijajnih sem vzorov stotero, da rana ugasnil je vzorov sijaj, da vanje izgubil sem vero! Kaj morem, da svet se drugaãen mi zdi, kot sanjal sem nekdaj v slepoti, le prosto radujte Ïivljenja se vi, a mene pustite v samoti. Nihãe bi mi v druÏbi veselja ne vÏgal. veselja budil bi jaz malo, in ko bi se tudi vam glasni smejal. srce bi mi toÏno ostalo . . .

47 

BESeDA

PESMI 1

Obgovarjan

Na miren kraj, kjer vse molãi, kjer toÏna vrba zeleni, povedi me, stopinja! Solza pred svetom me je sram, izjokam naj si torej sam bolest, ki du‰o mi pre‰inja. Priljubljen nekdaj, spo‰tovan, iz src ljubeãih zdaj pregnan, nikdar, nikjer veã blaÏen. Ponos, ki v vsakih prsih tli, izgublja v mojih vse moãi, sam sebi sem postal sovraÏen. Zaman vpra‰ujem se pobit, kdo trosil je, name srdit, obgovore in liste, imen, sovraÏniki, ne vem, zato soditi vas ne smem, kdo ste, ne vem, a vem, kaj niste.

48 

BESeDA

PESMI 1

Ni tega neãem, da bi ãas ovadil koga izmed vas, imen po‰tenih tate. ZaÏgal bi morda v meni ãrt in ãrt je du‰i moji smrt, ki ljubi vse ljudi, ko brate. Na miren kraj, kjer vse molãi, kjer toÏna vrba zeleni, stopinja moja hiti! Izjokam naj se gorko tam! Solza pred svetom me je sram, pred Bogom ni mi treba biti . . .

49 

BESeDA

PESMI 1

Mrtva‰ki zvon

Mrtva‰ki zvon, kako tesno srce ob glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil po hudega Ïivljenja bojih. A jaz, Adamov bedni sin, po grudi zemeljski ‰e hodim, od hrepenenja silno gnan za svetlo ve‰ão sreãe blodim. In kadar menim, da pred njo stojim, drÏim jo Ïe oãaran: odmaknem hipno se oãem, in spet stojim za njo prevaran. Mrtva‰ki zvon, kako tesno srce ob glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil, a v prsih ni pokoja mojih.

50 

BESeDA

PESMI 1

Vendar le poj, oznanjaj smrt in pokoj mi iz srca jemlji! Saj bode‰ tudi pel nekoã, ko pokoj najdem v ãrni zemlji.

51 

BESeDA

PESMI 1

Pod cipreso

Pod cipreso, pod cipreso rad bi v grobu spaval jaz, kadar ãrno mi zaveso smrt potegni pred obraz. Listi padejo z drevesa, vrt zagrne beli sneÏ, a cipresa, a cipresa spomenik ostane sveÏ. Svet naj gleda nje zelenje bere i pomen njegov! Kaj mi bilo je Ïivljenje? Zelen up, a — brez sadov.

52 

BESeDA

PESMI 1

Na mojem grobu

Prijatelj ali znanec moj, ali kdorkoli med rojaki napev naj toÏen mi zloÏi, ko smrt zatisne mi oãi, ko leÏal bodem v tesni raki: — Dobil je mir, dobil je mir, zvenijo naj glasovi na dan pokopa po grobeh na onih svetomirnih tleh, kjer snidemo se vsi rodovi. — Srce mu ne utriplje veã v nestalnem hrepenenju: Neskonãni Bog, ozri se vanj, ne spomni hudih se dejanj, ki jih je storil kdaj v Ïivljenju!

53 

BESeDA

PESMI 1

Nikar ga iz teme v temo na veke ne zagrebi, saj je po sreãi hrepeneã, ki videlo ga ni oko, ki ni ga sli‰alo uho, ki v srcu klilo ni ãlove‰kem. O blaÏenstvu, ki vsem Ïeljam na veke bode streglo, strme naj bi oznanoval, da v Tebi duh je vse spoznal, s Teboj srce je vse doseglo!

54 

BESeDA

PESMI 1

Srce

Oh, kaj misliti, ãutiti mora sleherno srce! Oh, kaj mora vse prebiti, predno v ãrno zemljo gre? In ko leÏe pod gomilo, ali misli, ãuti kdo, kaj je mislilo, ãutilo v jami zdaj srce hladno? Smrtni dan — brezupno vpitje, dan pogrebni — jok v oãeh, Ïal spomin, ko grob zakrit je, dolgãas, hladnost, zopet smeh. Ta in oni ãez gomilo stopi — kdo se meni kaj, kaj; je mislilo, ãutilo to srce, trohneãe zdaj!

55 

BESeDA

PESMI 1

Pepel in spomin

Na polju ogenj se blesti, trepeãe kvi‰ku Ïiv, vesel . . . A veter dahne — Ïar ugasne, okrog se razpr‰i pepel. Ugasnil bodem tudi jaz, ko bode smrtni dih zavel: Od roda, od sveta pozabljen, jaz ogenj — moj spomin pepel.

56 

BESeDA

PESMI 1

V gozdu

I. ·iroko se razpletajo koreni po ãrni zemlji, sok iz nje pijoã. Drvar s sekiro bridno — kaj se meni, da v korenini deblu Ïije moã — drevo poseka s krepkima rokama, premeri debelino in dolÏino vesel in zadovoljen. Korenino ostavi tam, da izsolzi se sama. Dejanja vi oãetje, skrivni vzroki, poãivate zaprti v dnu srca. Kaj vam pomagajo vsi va‰i joki? Dejanja sodba trda le velja. Dana‰nji svet, razmi‰ljanju sovraÏ, naziva, ãesar sam ne vidi, laÏ. Ti zvijaj se, ti kliãi mu »oprosti!« Dejanje tvoje videl je. — Zadosti.

57 

BESeDA

PESMI 1

II. Katero je drevo lepote vzor? Smereka vitka ali ravni bor, ko‰ati kostanj ali stari hrast, ki dviga kot junak se ãvrst in hraber, mecesen svetli ali temni gaber? Drevesu vsakemu posebej ãast! Bog seme v zemljo je poloÏil vsem, iz tal prinikli, vzrasli so potem. Razliãne barve, rasti in peres zdruÏujejo se v gozd — ta dar nebes. Ima ‰e drugi gozd moj mili rod, gozd pesnikov pritliãnih in velikih. Na dan priniknejo v bojeãih stikih, edinijo se v knjigo — du‰ni plod. O, naj Ïive in Ïivotarijo, drÏe se stare ali nove struje! Dade nam nekaj, kar ustvarijo, dokler srce jim pesem narekuje.

58 

BESeDA

PESMI 1

Sodnikom suhim zdi se vse mogoãe, iz hrastovih semen hote kostanje. Ni Bog ustvaril vseh dreves le zanje; vsak poje to, kar mora, ne kar hoãe, katera pesem je lepote vzor? Nasladna mar, ljubezenska, poboÏna? Poskoãna mar, zbadljiva ali toÏna? Kdo naj razsodi? — Tistih bralcev zbor, ki nosijo srce na pravi strani, ki vina jih Ïe kaplja ne vpijani; le njim iz srca vzraste krepka sodba. Ni malo, oh, ljudi, podobnih psom, ki lajajo, kadar vali se grom, ki cvilijo, kadar glasi se godba.

59 

BESeDA

PESMI 1

III. Spotakne se ob ‰tor in pade ãezenj; pobere se, drvar zakolne jezen: »Da vrag te je postavil sem . . . preteto!« A ‰tor molãi, molãe mu govori: Oh komaj je minilo eno leto, odkar si deblo mi posekal ti. Kako je raslo v sinji zrak veselo, kako je zelenelo in dehtelo, uÏilo vesen toliko in zim. Zdaj tu ãepim brez krasa, vsem napotje ne ti, ne ti, le jaz naj se rotim in kolnem rojstva svojega trenotje. Ljud raja, poje slu‰a pevski zbor, jaz sam presedam v gozdu, drugi ‰tor, pogazili so mojo sreão vso sodniki ãrnogledi s srcem krutim. In zdaj — nad mano se jeze celo; zakaj —? Da se nesreãnega poãutim.

60 

BESeDA

PESMI 1

IV. Iz zemlje vzklije, plazi se po tleh br‰ljan zeleni z gladkimi peresi. PribliÏa deblu se po muãnih dneh, oklene se ga, vstane ob drevesi. ZadruÏno raste z njim, noben vihar ne vrÏe ga nazaj na mokra tla s tovari‰em prijaznim mlad in star usahne on, ko pasti mora ta. A koliko ljudi trpi na sveti, ki svoj Ïiv dan ne najdejo srca, da mogli bi zaupno je objeti in reãi mu: Pri tebi sem doma!

61 

BESeDA

PESMI 1

V. HvaleÏen je rdeãi kokorik, da palne Ïarke skriva mu lepenje, hvaleÏno je lepenje, da navpik nad njim prostira leskov grm zelenje. In grm zahvalja bukev mnogolistno, da nebesno vroãino mu prestreza, in bukev hvali streho si koristno, ki nadnjo hrast jo vejnati razteza. Razliãna dana je ljudem oblast, rojena v du‰ni in telesni sili. Vse prednosti izvirajo razliki. Da smo enako moãni in veliki, enako slabi, majhni vsi bi bili. Mirza Schaffy je molil, zviti ptiã: »Zahvaljen Bog, da tepce si ustvaril! Ko tudi nje z modrostjo bi obdaril, vsa moja bi modrost spuhtela v niã.«

62 

BESeDA

PESMI 1

VI. Srce priznava rado in veselo: Tvoj velik sem dolÏnik, bogati les; ko sem zagledal Ïarko luã nebes, ti dal si prvo postelj mi — zibelo. Sam angel plaval je nad njo krilat, v nebe‰ki sen zatiskal mi poglede, v njej majkin glas sem sli‰al prvikrat in prve lepetal za njo besede. Minil je kmalu let detinjih raj, odslovil doba sem vseh dob najzalj‰o. Ti dal si postelj mi drugaãno, dalj‰o; odrasel moÏ na njej poãivam zdaj. In kaj o postelji naj tej velim? HvaleÏen tudi zanjo biti moram. Utrujen ãestokrat na njej zaspim, uteãem vsem teÏavam in pokoram. Kako bi paã uslugo ti povraãal? Moj gozd, poãakaj! Pridem Ïe na vrsto. Îivljenje lastno svoje bom ti plaãal za tretjo in poslednjo postelj — krsto.

63 

BESeDA

PESMI 1

VII. Vihar jesenski skoro pribesni, in sonce pobledi s sijajnim zlatom, drhteãi listi z golih vej suhé na zemljo padejo k umrlim bratom. Obenem v jasno pomlad so pognali, obenem bodo na jesen odpali. Kaj mari mi ljudje, ki spe v gomili! Za mene — kot da ne bi nikdar bili. Kaj briga svet me, ki se bo rodil! Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar bil. Ta rod, ki v svoji dobi ga poznam, ki zanj delujem z roko in besedo, ki z njim trpim in se radujem sam — ta rod bo z mano vred nekoã zatrt. O kje je tvoje Ïelo, grenka smrt? —

64 

PESMI 1

BESeDA

Îalnice

65 

BESeDA

PESMI 1

Materi

I. Na steni slika tvoja — to je vse, kar ‰e imam od tebe — to je vse, in ‰opek ãrnih las in — grob. Oh to je vse in drugega niã ne, oãem vse drugo vzel je tvoj pokop. Nocoj doni, o mati, Ïalen zvon za mene Ïiv, za tebe mrtev zvon. Vseh vernih du‰ ljudem oznanja dan. Nikomur ne oznanja ga zastonj — Kaj meni li, ki slu‰am ga solzan! In jaz ‰e trosim v ta brezãutni svet, prav kot bi mislil, da me ume svet, v ubranih, milih vrstah tvoj spomin! Kaj morem sam zato, ljubezni vnet! O Bog, le eno mater ima sin. In ene matere spomin, kako zatare naj Ïivljenja boj — kako? Pa bodi silen kot valov vihar. 66 

BESeDA

PESMI 1

Peklo spominov svetlih in nebo preseva njenega spomina Ïar. Najmanj pozabiti te morem jaz, ki sem te v zgodnji grob poloÏil jaz. Ti nisi mi telesa mati le. Prejasen srca svojega izraz pustila svetu si — mojé srce. In tega srca ni bilo me sram in tega srca me ne bode sram, dokler bom gledal gre‰ni solzni dol. Ni le strasti — ãutil je tudi hram, ki jih blaÏi Ïivljenja bridka bol. Telo ti zdaj trohni, telo je prah. Iz zemlje v zemljo se povrne prah. Iz praha klije pa najlep‰i cvet. In Ïivi ta simbol mi jemlje strah, da se ne vidiva nikoli spet.

67 

BESeDA

PESMI 1

Da, vidiva se, zvon mi govori, da vidiva se, luã mi govori, na grobu kvi‰ku plameneãa luã. Da, vidiva se tiste stra‰ne dni, ko vsem odpre grobove boÏji kljuã. Naproti hitel bom ti jaz tedaj, objel te, mati ljubljena, tedaj, in kaj ti vse povedal — vedi Bog! Spomin mi vzel bo tistih hipov raj, in moj izraz bo morda blaÏen jok. Doni nocoj na stolpu Ïalen zvon za mene Ïiv, za tebe mrtev zvon. Vseh vernih du‰ ljudem oznanja dan. Oh, meni ne naznanja ga zastonj; jaz v duhu te objemam Ïe solzan.

68 

BESeDA

PESMI 1

II. Le mirno spi vseh mrtvih dan, ljubeãe matersko srce! Naj te ne motijo zvonovi brneãi danes nad grobovi, saj tebi ne, saj nam zvoné! Saj tebi ne, saj nam zvoné, ki mrzli dihamo ‰e zrak ter nas bude tako resnobni k molitvi Ïalostni nagrobni, da se zami‰lja duh teÏak. Le mirno spi vseh mrtvih dan! Kako ‰ume ljudje nocoj! od groba hodijo do groba, ljubezni vodi jih zvestoba, ãisteja kakor luãi soj. âisteja kakor luãi soj ljubezen tudi v meni tli do tebe, draga porodnica, 69 

BESeDA

PESMI 1

Ïivljenja mladega vodnica, podoba sladka pre‰lih dni. O da rodila bi jesen cvetic, kar jih rodi pomlad, na tvojo ljubljeno gomilo poloÏil vencev bi obilo, razsvetlil jo kot bajen grad. In ko bi neÏen deãek bil in ne bridko izku‰en moÏ, solzan bi sklonil se nad venci, da v solzah luãi bi plamenci odsevali s stoterih roÏ. Le sladko spi vseh mrtvih dan! âemu bi dramil te moj jok? V ljubezni svoji bi plakála celo v nebesih, ko bi znala, da solze toãi tvoj otrok.

70 

BESeDA

PESMI 1

Saj kdo bi paã na svetu vsem in kje in kdaj poznal tako, kaj se godi otroku v du‰i kleãeãemu na ãrni ru‰i kot speãa mati le pod njo. Vsa ãustva mi nocoj drhte, ko pojejo zvonovi vsi. »Nebe‰ki mir Gospod naj da ti,« jaz molim naj — ti pa, o mati, le mirno spi, le sladko spi!

71 

BESeDA

PESMI 1

III. Od tukaj daleã za gorami nocoj po venãanih grobeh veãerni mir jokanje drami in luãi sto gori po tleh. Da so mi dana brza krila ob glasu Ïalostnem zvonov, na daljnjo pot bi se razvila, hitela tja bi — tja — domov. Oh tja, kjer davno so zaprle lopate dragi moj zaklad — Pred grobom matere umrle nocoj bi jaz pokleknil rad. Zaman vse gorko hrepenenje! Med tujimi grobovi spem. Jesensko cvetje in zelenje od tujih rok vsajeno zrem.

72 

BESeDA

PESMI 1

A bodi! — Saj ob smrti njeni pretrpel dvojen sem pokop, saj nimam v zemlji le prsteni, saj imam tudi v srcu grob. In v grobu tem srce ljubeãe, njen ljubi smeh, njen ves obraz vse dneve davno prê‰le sreãe, ki poleg nje sem pil jo jaz. Morda je zemlje grob, o mati, teman nocoj in zapu‰ãen, na njem ne morem luãi Ïgati, a grob srca je razsvetljen. Spomine svetle mu priÏigam, in solze svetle toãim nanj; k nebesom svetlim roki dvigam in molim zate tolikanj . . .

73 

BESeDA

PESMI 1

Da Bog naj milostni pozabi, kar je tvoj duh zagre‰il kdaj, da naj te nékoã vsaj povabi v kraljestvo mirno — veãni raj.

74 

BESeDA

PESMI 1

IV. Naj tudi jaz ti spletem kito ki venãa toliko gomil, ne iz jesenskih roÏ povito, iz gorkih, mati, le ãutil. âeprav je tebi posveãena na dan vseh mrtvih pesem ta v imenu vendar je zloÏena sirotnih vseh otrok sveta. Spomin na mater pokopano, komu ni drag, komu ni svet? Umrje mati vsem prerano, naj tudi sto doÏije let. Preromaj svet, spoznavaj srca, v nikomer in nikjer, nikdar ljubezen taka se ne zrca, kot sije v njej ta ãisti Ïar.

75 

BESeDA

PESMI 1

Zato srce je plemenito nikdar ne zabi in nikjer. Zato i jaz ti spletam kito, umrla mati, ta veãer. Iz ãustev kito? Kaj naj pojem? Naj mislim li naprej, nazaj? O srcu tvojem ali svojem, o mirnem ali toÏnem — kaj? Oãesa mokre bi utrinke zaman na grob usipal jaz, in glas ubrane Ïalostinke raztoÏil bi ‰e bolj obraz. Ljubezen ti zatrjam neÏno, ki zate jo ‰e zdaj gojim, srce posveãam ti hvaleÏno in ãustva vsa in misli — z njim.

76 

BESeDA

PESMI 1

Umrlemu oãetu (24. prosinca 1899)

Moj oãe, tam gori na Ïalnem hribu utrujen konãal si svoj zadnji pot. Po kratkem, a burnem bolestnem Ïivljenju naposled le na‰el varen si kot. Na smrtni postelji dal si mi roko in dolgo mi v lice gledal zavzet; potem pa si vzdihnil tiho, globoko: Moj sin, moj sin, oh kaj je ta svet! In jaz sem imel besede na ustih: »Kaj svet je? Boji‰ãe — in ranjenci mi.« A jaz sem molãal v neznani goresti, v solzah so stopile besede v oãi. No, zdaj ti ta svet ni veã na mari, v katerem Ïiveti ‰e moram jaz; odgrnil ti Bog je, boÏji stvari, ljubezni, resnice svoj veãni obraz.

77 

BESeDA

PESMI 1

Zdaj tam si se lahko sam prepriãal, da sodi svet drugaãe kot Bog, da ãlovek, ki hoãe po‰teno Ïiveti, najveãkrat umrje sredi nadlog. Vem tudi: premnogo moje dejanje, katero si strogo sodil nekdaj, a vselej odpustil oãetovsko milo, ‰e vse mileje odpustil bi zdaj. Saj pije‰ iz vira tiste ljubezni, ki svet jo samó po imenu pozna. Usahni solza! — Blagor ti, oãe! Jaz potnik sem ‰e, a ti si doma. Usahni solza! Ali pa teci! Oh, oãe, v grobu se sladko spi. Ne plakam za tabo, le plakam nad sabo: kedo je sreãnej‰i, jaz ali ti?

78 

BESeDA

PESMI 1

Gazele

Ko pade mrak po zemlji, nesoã poãitka, mirú blagodejno moã, molãe se naslonim na svoje okno, oziram po krovih se bornih koã. Sto misli mi burnih hruje po glavi. Pokrivam si ãelo, le to vzdihujoã: Oh, ko bi jaz tudi mirne du‰e zamogel strmeti v to mirno noã! —

*

79 

BESeDA

PESMI 1

V logu so odpeli ptiãev roji — vse prazno! Na smereki. hrastu, boru, hoji — vse prazno! ·irno polje, nekdaj zlatoklasno, kjer ratar je ãrtal brazde v znoji — vse prazno! Na ‰irokom nebu se valijo sive megle v vednem nepokoji. — Vse prazno! Kjer je divja roÏa cvela na pologu bujnem, na prisoji — vse prazno! Oh, a tudi notri, tukaj notri ãutim, da je v temni du‰i moji vse — prazno.

*

80 

BESeDA

PESMI 1

Veselil se bode‰ v presladki veri, da vsako srce se lahko premeri, ãe hoãe‰ je zase izbrati. Toda v Ïivljenju hladnem veãeri uvidi‰ razÏaljene du‰e, da trpko se zoper tebe naperi, ko smatra‰ je najbolj za svoje. Kako se motimo hitro v izberi! Ljudi je veliko na sveti. a pravi ãlovek je malokateri.

*

81 

BESeDA

PESMI 1

Nekdanjih lepih dni pozabiti ne morem spominove moãi oslabiti ne morem . . . V samotni, temni svoji sobi veselih knjig v tolaÏbo rabiti ne morem. Zakopan v morje silne toge nikjer ãeri re‰ilne zgrabiti ne morem. V brezupnem svojem hrepenenju iz srca niti solz izvabiti ne morem.

*

82 

BESeDA

PESMI 1

Ko prvikrat vidi‰ ãloveka, ne sodi! kaj lice njegovo izreka, ne sodi! Srce je globoko zakrito; ne ãuje‰ njegovega jeka, ne sodi! Prenagljena glasna beseda globoko mu rano zaseka, ne sodi! In ko izreãena je sodba, za rano ne najde‰ veã leka, ne sodi! Pozna‰ li ti samega sebe? âas hitro na zemlji poteka. Ne sodi, da onikraj groba preostro vladar te ãlove‰kega veka ne sodi!

*

83 

BESeDA

PESMI 1

Sprelepi Bog, dobrotni Bog, odkleni nebe‰ka vrata vigredi zeleni! Razdmi z oboka Ïalostne oblake, iz du‰e, s ãela megle mi preÏeni! Naj gledam zemljo, delo Tvoje roke v obleki, z divnim cvetjem okra‰eni! Iz belocvetnih grmov, z vej brstitih, iz vi‰ka milo drobni spev mi zvêni! Za nekaj ur se zopet mi umiri grizoãi ãrv, ki leta kraj‰a meni . . . Temo, ki me obdaja v toplem Ïdenji, ki poti veã ne vem iz nje — razdeni! Sladak spomin naj se objame z upom, da vendarle za sreão smo rojeni!

*

84 

BESeDA

PESMI 1

Predno na Ïalostni zemlji odslovem — ‰e eno pesem! Iz globoãine srca naj prizovem ‰e eno pesem! Duh mi ne da miru, ni obstanka — V skrajnem jaz ãujem hramu njegovem ‰e eno pesem. Svetu izlil o ganotjih notranjih v glasu bi pravem, vsem drugem, vsem novem ‰e eno pesem. Jezik molãi in v sponah mi jeca. Kdaj mu nemile spone odkovem? ·e eno pesem! Kdaj iz srca globoãine prizovem ‰e eno pesem?

*

85 

PESMI 1

BESeDA

Jaz delam ode, vi delate sode, moj oãe. Nikomur menda ne delava ‰kode, moj oãe. Za sode je treba dokaj vina, nekoliko vina tudi za ode, moj oãe. A svet vzdihuje, da nima denarjev, da vinske gorice veã mu ne rode, moj oãe. Zato iz posode mojega srca prav dolgo pesem kipela ne bode, moj oãe. Vi slutite prav. V poznej‰ih letih jaz tudi bojim se bridke nezgode, moj oãe, da ne bi ostala po teÏkem delu nazadnje sama in — prazne posode, moj oãe.

86 

BESeDA

PESMI 1

Br‰ljan in bodiãje

Ti sam si moj tovari‰, duh misleãi, in jaz sem stokrat sreãnej‰i s teboj, kot bil sem nekoã v dru‰ãini hrumeãi. Nad manoj se prostira senca hoj, vsa prepojena ãvrstega ozona, z nevidno roko boÏa óbraz moj. O kaj je meni tukaj carska krona, in kaj posvetna slava? — Dim lehak, ki v niã se razgubi iznad poklona! Pa ni le vonja to, ne rezni zrak, ni hlad le, ni tema in ne ti‰ina, kar vliva v moje prsi ãut sladak; to moã je govoreãega spomina: kaj du‰a strastna vse trpela je, na svetu zroã tirana in trpina, kako po zdravju hrepenela je, zaprta sama s saboj, brez zdravila ãakala smrti grenke vsa vesela je . . .

87 

BESeDA

PESMI 1

A ãrna mi zazevala gomila ko je obup do vrha prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila. Misleãi duh, glej, tebe sem imel, ko bil sem svetu celemu sirota, ko v druÏbah sem vzdihával osamel, ko vsakdo huj‰e je obsojal pota mladosti moje, nego Bog in jaz, utrujen potnik — jaz in Bog — dobrota . . . Trpljenje, kje je verni tvoj obraz, v katerem pristnem govori‰ nareãji? Ti govori‰ samo: Minil je ãas . . . âe boleãini nas preda najveãji ob dneh nesreãnih sreãnih dni spomin, v samoti mirni balzam je najmeãji spomin teÏko prestanih boleãin.

*

88 

BESeDA

PESMI 1

Pomlad, pomlad, ti jarobujna doba, moj duh pozdravlja srãno tvoj prihod. Cvetice neÏne vstajajo iz groba, sluteã otavne zemlje preporod. Visoko v vejah ‰ãinkovec popeva, ‰krjanec dviga se pod sinji svod . . . Ob zori pomladanskega zdaj dneva naj v prsih mi zatone tiha Ïal, naj zopet bolna du‰a mi okreva! O zemlja lepa! Nekoã bodem pal brezãuten, mrtev v mehko tvoje krilo — pa zdaj bi Ïiv na tebi Ïaloval? Pa zdaj du‰il bi hrepenenja silo, ãe k veselicam opominja me nad ostre zime cvetnato gomilo? — — Ponesi jadrna stopinja me iz mest zaduhlih ven, na plan, na trate! Presladek ãut vsega pre‰inja me . . .

89 

BESeDA

PESMI 1

O, ve pomladi ure veãnozlate, sijajte mi, sijajte v srãni hram, da lahek du‰ek pesmice krilate dade spominom mojim in Ïeljam!

*

90 

BESeDA

PESMI 1

Nekterim le Fortuna je prijazna, da vse pri nas imajo in vedo, no, drugim pa sta Ïep in glava prazna. In tem gorje, ãe vãasih kaj vzrastó! Pa bodi kdo ‰e kake pesmi otec, on paã ne bo izvedel prekesno, da jajca ni rodil, temveã klopotec — in Fortunatje poÏeno ga brÏ iz tempeljna modric v kurji kotec . . . Na deblu leposlovja trhla svrÏ molãimo mi poniÏno, kakor mora med oleandri rasti brinjev tr‰. Zdaj v knjigah misli nimajo prostora, osladna ãustva hoãe piti svet, a misliti ob pesmih — o pokora! Toãimo torej solze spet in spet! Ne solz — toãimo raj‰i le ,solzice’, da Ïalost ne obide nas prevred — —

91 

BESeDA

PESMI 1

Sicer ne delajmo nikomur niã krivice, mi, kar nas je ,minorum gentium’ molãimo, kakor tiste reve ptice, ki strel jim zapove: ,silentium’!

*

92 

PESMI 1

BESeDA

Vi gnocala, vi glupci, starci vi, kdaj re‰ite vpra‰anje: k a j j e l e p o ? Mi ãakamo ne‰teto vrsto dni, da mreno strgate z oãi nam slepo. Zaman! — A v tem lepota gre nam v slast, ko vi znad bukev gledate nas srepo. Ne bojte se, ne gremo precej v past, ki skrbno jo z naoãniki ravnate — preÏarko vi nastavljate nam mast! Od zemlje lepe, vseh divot bogate skoãili naj bi v jarem mrtvih ãrk? Od sonca milega, od zarje zlate zapremo naj se vam v problemov mrk? O, to bi bilo suÏenjstvo pretrdo, priznal bi to nam sam Stagirãan Grk! Gnoji‰ãe kmetu, deci cvetno brdo, mladeniãu dekle, a starcu peã po svoje vse je lepo, niã ni grdo . . . Ko junija procvita gosta seã, popevajo veãerne pesmi ptice, nasloni se mladeniã krepkih pleã 93 

BESeDA

PESMI 1

na koso, tiho vpra‰a neÏno lice: — ,O, Manica, kdaj bode‰ moja, kdaj?’ in vroã pogled odgovor je Ïenjice —. Ko lije ãaroviti svoj sijaj nad temnim logom plavajoãa luna, mlad vitez gleda bajni noãni raj v blesteãih valih grajskega tolmuna, srce mu v ãudnem hrepenenju mre, v desnici tepeta mu zvonka struna — — vi gnocala, vi glupci, starci, he to lepo je, ni lepo li — recite?! âe ni — pa kaj govoril bi ‰e dlje: mi l e p o u Ï i v a j m o — v i u ã i t e !

*

94 

BESeDA

PESMI 1

Vesoljni narod na‰ je sam — poet. LeÏi pred nami zopet nova drama, Ïivljenja polna, ne samo skelet. Bereta strastno jo gospod in dama, v nebo jo povzdiguje vsak feljton. In to ni morda zvita le reklama, ocena je brez hlimbe ,tout de bon’. Dejanja povedo se in akterji, omeni prej‰nja rev‰ãina sezon, kako so vzdihovali vsi frizerji, da ni jim treba delati perik, pohajkovali so repetiterji . . . A nova drama, vredna sto replik, ãe dobro se izvede, o, nedvomno povzroãi v ,Domu Narodnem’ piknik. Gradivo se nam vidi preogromno, nejasen mnogih je oseb znaãaj. Junak nastopa vãasih le preskromno, in vpra‰ati se moramo: zakaj? ãemu? kako? na mnogih krajih. 95 

BESeDA

PESMI 1

Okorna tehnika! Da ne bi vsaj bila zgrajena igra na sluãajih! Toda nazadnje — saj sluãaj je vse . . . Prelep je jezik, kakor da bi v gajih vsi slavci peli sladke pesmice — — Da! . . . To je drama, kakr‰nih je malo! HvaleÏno lahko klanjamo glave, da tako delo bode se igralo!

*

96 

BESeDA

PESMI 1

Povêdi me, odkoder ni vrnitve, s ko‰ãeno roko, dobra Ïena, smrt! Mar meni‰, da se jaz bojim loãitve od vseh ljudi na tvoj pokojni vrt? O ne! V Ïivljenja mojega temoti do tebe ves je preminil me ãrt, ãetudi kazen na‰i si grehoti. Popil bom pelin zadnjega kesa in zadnjo solzo bom na zadnji poti potoãil iz oãesa trudnega — — Leseno sidro, v kórenu trhleno krasijo naj gomile moje tla, Ïelezen kriÏ in — srce prebodeno!

*

97 

BESeDA

PESMI 1

Poznamo se. — Vi vpra‰ate: Po ãem? Ej, ãlovek ni tako velika tajna! Po licu, po razgovoru, po vsem . . . Na prsih sveti temu se kolajna, a drugi brez desnice suh in bled pred hi‰e hodi in otoÏno lajna. Poznamo se! Ne z lic in iz besed samó — no, bitja celega pretvara razkriva, ki ga hoãe skriti, sled. Ko tvoj prijatelj te s posmehi vara, v iskrenosti si svoji slep in gluh, dokler te bridko ãas ne razoãara. O, kolikrat pa vidi bistri duh, v sosednem srcu sleherno genotje vzrojenih in drugod ujetih muh in vidi ãustev in besed nasprotje . . . Kje sluje govor ‰e prozoren, ãist? Kje, kje? Povejte dobri mi celotje! A vem — vi ‰epetate: P e s i m i s t !

* 98 

BESeDA

PESMI 1

Ko sem se jaz na solzni svet rodil, ministrski predsednik bil je Giskra. Dobrot sem malo ali niã uÏil, sok mlatil sem iz ilnatega piskra, dokler ni materi — zdaj mrtva spi — duha razÏarila nenadna iskra. Velela je: ·tudiral bode‰ ti! In ‰el sem z njo in nekaj znal sem kmalu in vedno veã . . . âez leta trikrat tri Ïe vedel sem o vsakem nem‰kem kralju, o hribih in dolinah, zraku in vodah, o tem in drugem modroslovskem stalu . . . Zdaj poduãujem druge po gorah, pesmarim zdaj, odmakniti izku‰am do tajnosti stoterih trd zapah. Vse niã! Zaman si uma meã nabru‰am. Kaj videl bi, da se zapah odpre? To spet, kar skrito je ãlove‰kim du‰am. Niã veã? Niã veã. To vse bi bilo? Vse! —

99 

BESeDA

PESMI 1

Potem gorim od Ïelje ene same: âas, vrni ure davno mi pre‰le, ko sok sem mlatil, ne pa prazne slame . . .

*

100 

BESeDA

PESMI 1

Govôri jasno mi srce, zakaj ne zna‰, ne more‰, ali noãe‰ morda pozabiti nekdanjih ãasov raj? Oh, ti in svet sta bila mi akorda, ubrana kakor angelski napev, ki veãni Bog mu sam preãist izvor da. Pozabi ali ne! Strt je moj gnev. Umrlo prs je vzdihovanje glasno. Blesti spoznanja ranega odsev razumu mojemu tako prejasno: Globoko sta razliãna ti in svet. V Ïivljenja sluÏbo sem pri‰el zaãasno z nalogo tiho — mislit in trpet.

*

101 

BESeDA

PESMI 1

Tatovi moje sreãe, ni vam treba obujati kesanja! Ne, ãemu? Modrosti Ïar mi je priplul iz neba, prinesel mojim prsim slaj miru. Confiteor! Drzan sem bil na sveti, podoba izgubljenega sinu. Smehljala se je sreãa du‰i vneti, in jaz, jaz bil sem mahoma pijan kot detece v zatohli vinski kleti, in ljubljen tudi, koderkoli znan. A ta na‰ maãek, rusko to »pohmelje« ne trajata tako samo en dan . . . To vse boli od radostne nedelje, po glavi se vrti, srce ti‰ãi, in bridek kes otrobe suhe melje: Kdo kriv ti je bolezni te? — Sam ti! —

*

102 

BESeDA

PESMI 1

Veãer jesenski. — Mrzel veter toÏi v skrivnostni govorici po vrteh, zvenele listke trga zadnji roÏi, trepetne bilke maje v trdih tleh. Kako z jesenjo se mi du‰a sklada! Odeva ãrni mrak mi svit v oãeh. Proã, proã je hrepenenja doba mlada, seleãa me od zemlje v lepi raj! Bila je v zlati vodi sladka vada — da sladka bi ostala vekomaj! A hrepenenju niso ure vzete, le smotra ni, le upa ni nazaj . . . O svet! Vrag vzemi tvoje vse obete! O Bog! Solzâ te prosim, le solza, da gorko se izjokam kakor dete na razvaline svojega srca! . . .

*

103 

BESeDA

PESMI 1

Le ‰e naprej se me ogibajte, ne mislite, da sem zato uÏaljen! Le ‰e naprej me z usti ‰ibajte, samo da sem s telesom vam oddaljen! Nekoã spoznate — hemar esetai da nisem, kakor siãete — pripaljen . . . âe glas povzdigam, poslu‰ajte vsaj: Mir ljubi medved, sam se rad ogane, ljudem nelovskim v stran ali nazaj; a kdor zada mu krvaveãe rane, on redko stra‰ni smrti ubeÏi! — S to zverjo sem, ve du‰e spo‰tovane, enakega imena in — krvi . . .

104 

PESMI 1

BESeDA

Epski spevi

105 

BESeDA

PESMI 1

Za njim

Zabuãal je trobente glas, vojaki so prispeli v vas, pred tihi dom stopili moj. Junak je mlad zavihtel meã krepko veleã: Tu, ãeta moja, stoj! Obrnil name je oko, tako ljubo, tako srãno pozdravil gorki moj obraz, da njega lepim sem oãem, — zakaj, ne vem, umaknila se jaz. Govoril v sanjah je z menoj, da prviã vidi me nocoj, da stari‰i mu mrtvi spe, da nima bratov, ni sestra, a da ima za mene le srce.

106 

BESeDA

PESMI 1

Prekmalu je posinil zor, vojakov je odha jal zbor pred mojim domovanjem spet. Na okno se oprla sem in zrla sem nemirna v mirni svet. Pozdravil spet je moj obraz. — In jaz — zakaj ga ne bi jaz! Oh zdel se mi je tako sam! Vir solz mi je na lice vrel, on pa je ‰el, Bog vedi, kod in kam . . .

107 

BESeDA

PESMI 1

Redovnikova prikazen (Legenda)

Redovnik mlad, poboÏnega srca nekoã prikazen je imel pekla. Razburjen steãe brÏ do bliÏnjih vrat, zakliãe: »Slu‰aj, sveti me opat! Pred mojimi oãmi Gospod je zdaj odprl peklò, pokazal grozni kraj. Vse res, kar pravi Jezus in Ïe Job: Zme‰njava, jok, tema, ‰krtanie zob . . . ! Pa slu‰aj, kaj zaupam ti vesel! Stanove razne sem z oãmi ujel: samo nobenega duhovnika, samo nobenega redovnika.« Naguba ãelo se Egidiju, ogleda se, ãe kdo ne vidi ju; pa de mladeniãu ãez majhen ãas: »Nikogar nisi videl izmed nas?

108 

BESeDA

PESMI 1

Seveda ne, moj dragi Melifluj! Duhovniki, redovniki, le ãuj, ãe kteri so obsojeni v peklò, ne pridejo na vrh, temveã na dno.«

109 

BESeDA

PESMI 1

Zdaj in nekdaj

Ob zidu mogoãnih palaã poãasi koraka beraã. Ob gradu lepote ãarobne utrujen ustavi korak in lice si v gube resnobne nabere upali prosjak: »Bogát in preslavljen od svéta jaz nekdaj sem vladal ta grad, zapravil bogastvo in leta, zapravil Ïivljenja pomlad. Mladost je pre‰la in sijaj, gorje mi, gorje mi je zdaj. NaloÏil sem vreão na rame, nihãe se ne zmeni veã zame.« Nad starcem pa nekdo v palaãi ob oknu sedi v naslanjaãi »Preziral me nekdaj je svet, a zdaj te dvorane so moje, in moj je ta kras in sijaj. Spominjam nesreãnih se let, gorje mi je bilo tedaj!« 110 

BESeDA

PESMI 1

Krog ust zaigra mu nasmeh, veselje posveti v oãeh. Pod zidom zaÏene plaã nesreãni, upali beraã.

111 

BESeDA

PESMI 1

Spomin mrliãev

»Kot cvet jesenski mrem in sahnem . . . Trenutkov nekaj in — izdahnem . . . A to sem Ïelel mnogokrat: Ko mine v grobu leta doba, neviden vstanem naj iz groba spomina svojega iskat, spomina, da . . . « Poslednji vzklik, omahne v smrtni sen bolnik. — Poãiva mrtvec. — Leto mine, pomladi sonce grob pre‰ine, nebo usli‰i vzklik njegov. Ko mrak veãerni svet zagrne, odpre se gruda zemlje ãrne, in duh ostavi kraj grobov, kot brza luã, kot ptiã krilat spomina svojega iskat. —

112 

BESeDA

PESMI 1

Na domu ple‰e vrsta svatov, poroka treh slavi se bratov. Nevestam Ïenini vele: »Dom zgrádili smo vam prostoren, obsuje roj vas slug pokoren, na vek za vas gori srce!« A glas ob njih vr‰i toÏeã: »Med brati ni spomina veã!« Na nebu lunin ‰ãip se bliska, za milo druÏba mlada vriska, vrstnikov rajnikovih roj. Kot zvonci zaÏvenkljajo ãa‰e: »Na sreão dolgo druÏbe na‰e, vesela Ïivi kot nocoj!« A glas ob njih vr‰i toÏeã: »Med drugi ni spomina veã!«

113 

BESeDA

PESMI 1

Objema zemljo noã sanjava, po zraku duh mrliãev plava, zapu‰ãa brate, druge strt . . . Nad temnim Ïrelom grobne jeãe v svetlobi meseãni vztrepeãe in se pod cvetni zgrudi prt — Iz groba kliãe v prah razmlet: »Tako mrliãev zabi svet!«

114 

BESeDA

PESMI 1

Îal in kes

Ljudje potiskajo v cerkvi ljudi. Kaj danes-li v svetli se cerkvi vr‰i? Poroka! Za stebrom cerkvenim dekle bledo na Ïenina motno upira oko in joka . . . Pómlad ozarja doline, gore; pred jamo na grobih dekleta stoje in raka. Iz dalje pa mlad se ozira moÏ na belo rako, na venec roÏ in plaka . . .

115 

BESeDA

PESMI 1

Ponoãni gost

Mogoãen grom je stresal svet, vihar je zunaj rjul, od tesnega strahu prevzet na postelji sem v sanjah ãul. Tedaj nekdo prispe do vrat, potrka, dé glasno: »Pri‰el nocoj sem k tebi spat, ima‰ li posteljo mehko?« S tresoãim glasom vzkliknem jaz: »Kdo si, neznani gost?« V blazine skrijem svoj obraz. »Moj dom nocoj ni zate prost.« »Utrujen sem, premoãen ves; odpri mi vrata vsaj! Moril te bode veãen kes, ãe v noã me odpodi‰ nazaj.«

116 

BESeDA

PESMI 1

»Komu odprem naj, to povej! Odklej te jaz poznam? Oh pojdi, pojdi le naprej, drugje poi‰ãi miren hram!« »Nikar, nikar se me ne boj! Saj sem poznat ljudem. S teboj govoril bom nocoj O, ko bi vedel ti — o ãem! Razgovor najin bode dolg, premislek tvoj globok. Ko zopet se pogreznem v molk, ti jokal bode‰ kot otrok.« Poskoãim k vratom iz blazin. »PokaÏi svoj obraz« — »Pri‰el sem k tebi — tvoj spomin.« Na postelji vzbudim se jaz.

117 

BESeDA

PESMI 1

Mogoãen grom je stresal svet, vihar zares je rjul. Spomina vroãega prevzet, na postelji zares sem ãul. In bil je najin govor dolg, premislek moj globok. — Ko se vihar zavil je v molk, zares sem jokal kot otrok.

118 

BESeDA

PESMI 1

Smrti prerok

V sveti‰ãu Velegrajskem kleãi slovenski rod. Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod. Zavest mu veã ne dvomi — zapustil bode svet, zato iz prs poslednji privre mu govor vnet: »Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov, porosil vas je danes moj zadnji blagoslov. Varujte me, otroci! Ko v tretje sine zor, sprejme me v svitlo sredo krilatcev boÏji zbor. A drugega vladiko ob meni zrete tu: Duhovnika Gorazda, slovenskega sinu. Delil je sreãno z mano Ïivljenja boj in mir, umeje vas in mene —ljubeã vam bo pastir.« Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu Ïar; molitev poluglasna vzkipi mu na oltar: »Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj, sijaj ti zvezda sreãe na veke, narod moj!«

* 119 

PESMI 1

Posrébrilo je jutro Veltávi dvakrat val, in dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal. A ko se za gorami je v tretje dan rodil, nad Velegrad je orel priplaval temnokril. V svetnikovo domovje pla‰an hiti ves rod: Resniãen prerok smrti — izdihnil je — Metod. Gorazd se vrÏe predenj, poljubi roke hlad; mrliãu gleda v lice in plaka Velegrad.

120 

BESeDA

BESeDA

PESMI 1

Trojni sen

Vse tiho na ‰irni planjavi, veãernica sije zlata; mrliãe po bitvi krvavi gavranov obkroÏa jata. Kozak ubit poãiva med njimi na travi zeleni Ne diha, no zdi se, da sniva o mladi, ljubljeni Ïeni . . . Vse tiho na daljni stepi. Dojenec spanka smehljaje, o materi sniva lepi, ki lahno mu zibel maje . . . Nad njim se Ïena klanja, in od srca se ji toÏi. Strmi na dete in sanja o boju ljutem, o moÏi . . .

121 

BESeDA

PESMI 1

Vitovãeva smrt

Zapaljena je bela vas, na sivi skali grad osvójen. Seljakov jok, vojnikov glas okrog odmeva v svet pokojen. Jetniki ‰tirje krvaveãi umirajo v podzemski jeãi. Na grajskem stolpu ba‰ deset hre‰ãeã vojnikom ura znani, kar Vitovec, voditelj ãet, ukaÏe tolpi nebrzdani: »Goré Ïe davno kresi nebni. Dovolj. Pokoja smo potrebni!« Potihne divji krik in spev, pojema plapolanje zublja: na dvoru v vrsti in po‰ev vojake speãe sen poljublja. Zaman glavar oãi zatiska pred svitom luninega bliska.

122 

BESeDA

PESMI 1

Udari polnoã — ToÏen jek! Po‰ast skoz duri mu priplava: »O Vitovec, proklet na vek, zadene kazen te krvava!« Preteã obseva mu blazine, obrne se in v noã izgine. Zajekne Vitovec: »Vojnik!« StraÏar odpahne k njemu duri. »âigav je bil ta grozni vzklik, kdo sem pri‰el je v pozni uri?« »Le-to jetniãar mi je zinil, da v jeãi je nekdo poginil.« Glavar oãi zatisne spet, a pridrvi po‰ast se nova: »O Vitovec, na vek proklet, zadene kazen te gotova!« Preteã obseva mu blazine, obrne se in v noã izgine.

123 

BESeDA

PESMI 1

»Kdo spet mi je grozil, povej! Ni zvesta, menim, straÏa tvoja.« »Vse mirno zunaj je kot prej, in vse uÏiva slaj pokoja. Jetniãar le mi je po‰epnil, da drugi Ïe je v jeãi cepnil.« Ko v tretje se pojavi tek krog mirne postelje po‰astni, in viãe glas: »Proklet na vek!« prestra‰i se glavar oblastni. StraÏarja hrepeneã pozove, da v jeãi vsem odpne okove. Odhaja v tretje smrti sel — ãuvaj dvoran k temnic straÏniku. V podzemno stopita globel re‰ilca zadnjemu jetniku. Odkujeta mu Ïe okove — z gradu obupen glas zarjove.

124 

BESeDA

PESMI 1

âuvaja urno planeta, na grad v dvorane. Groza tiha! Ob Vitovcu obstaneta: Glavar leÏi na tleh brez diha; jetnik pa poleg njega mrtev, drug drugemu krvava Ïrtev . . .

125 

BESeDA

PESMI 1

Haranova Ïelja

Duh pred Harana priplava, de mu od veselja vnet: »Haran, tvoja pot je prava, mimo vseh si ãist in svet. Îivi dvajset let v samoti, moli, svet preziraj ves, strasti v du‰i svoji kroti, biãaj se in budi kes! Kadar mine let ‰tevilo, na perotih priveslam, in naklonim za plaãilo, ãesar Ïelel bode‰ sam.« Duhu odgovarja Haran: »Bogu hvala, ãe sem ãist! Upaj, in ne bode‰ varan, jaz ostanem vedno ist.«

126 

BESeDA

PESMI 1

Haran odpove se ãasti, rodni svoj ostavi grad; srãno se upira strasti, svetnih ni mu mar naslad. Logov ne, ni vrtov roÏnih, on pu‰ãav je tihih gost. âita le iz knjig poboÏnih, biãa se in ceni post. Vedno pa besedam onim pot odpira v srãni hram: »Za plaãilo ti naklonim, ãesar Ïelel bode‰ sam.« Dvajset mine let spokornih, Harana pokliãe duh: »Haran, moÏ kreposti vzornih, danes je odprt moj sluh.

127 

BESeDA

PESMI 1

Mnogo Ïêli, Ïêli pravo, vse ti dam, kar hoãe‰ le!« Haran nagne sivo glavo, tiho misli, glasno de: »Daj Ïivljenja s ãa‰o upa, dasi je okus gorjup! âlovek ne boji se strupa, ako s strupom pije — up. Veãno rad tako bi Ïivel, kakor Ïil sem dvajset let. V sladkem upanju osivel — upati priãnem naj spet!«. Bere, moli v ãrni halji, upov sladko ãuti kal. Duh ‰epeãe v sinji dalji: »Haran, pravo si izbral!«

128 

BESeDA

PESMI 1

Nje slika

Odvel v gradú me staro sobo upognjen starec, velih lic, podobe gledal sem pradedov, obraze plemskih zrl devic. Ponos jim seval iz pogledov, pohlep je stárosti, srepost, mladosti ogenj in srãnost. Ob oknu ãrna je zavesa pogledom krila mi oãesa najlep‰o sliko te dvorane. Pred njo se sivi starec zgane in mraãno se ozre pod grad. PokaÏe lehe mi cvetoãe pred gradom poleg nizke koãe, ki jo objela je pomlad. »V tej koãi deklica je cvela kot rdeãa roÏa v sonãnih dneh, kot slavec v mraku ljubko pela na klopi sredi cvetnih leh. V tem gradu je mladeniã sedal na stol ob oknu mnogokrat, 129 

BESeDA

PESMI 1

mladenko lepo z line gledal, poslu‰al verno spev krilat. In vedel ni mladeniã, kdaj, ni vedelo dekle, zakaj ljubezen kakor zarja mila obema v srcih se vzbudila. Krepko je stopil sin k oãetu, povedal prosto od srca: ,Ni bitja draÏjega na svetu, kot v koãi deklica je ta. Nemir se du‰i ne poleÏe, dokler me zakon z njo ne zveÏe!’ Oãetu se razvname srd, iz prs privre mu govor trd: ,âe zataji‰ svoj Ïlahtni rod, nevesto táko si izbere‰, ponosne upe mi podere‰, nikdar ne bode‰ tu gospod!’ Srce je sinu ãrv napal, brezupa ãrv, ljubezni Ïal. Venela so dekletu lica, 130 

BESeDA

PESMI 1

kot sahne na jesen cvetica. Hodila je na vrt sedet, molãale pesmi so nje grla. Mladeniã jo je hodil zret; obeh je svètla nada mrla. Tedaj mladeniã je kist prijel, oãi na deklico uprte, na sliki je Ïivo posnel obraza nje milobne ãrte. Ko je zavr‰il sliko drago, dekletovo srce je blago re‰ila toge — bela smrt . . . « Umolknil starec je potrt, potegnil ãrni zastor s stene, besede mi ‰e del iskrene: »Te slike za ves svet ne dam!« Utrl solzó, na stol je sedel. Jaz deklico sem zrl in vedel, da slikal jo je starec sam.

131 

BESeDA

PESMI 1

Smrt — nevesta

»Kaj gleda‰ sanjavo, deklica zala? Veselo zaliva‰ gredice, to vem! Na tihem ugiblje‰, katere cvetice najbolj se prilegajo ãrnim oãem. ·ivilje ti ‰ivajo krilo poroãno, Ïe tretji te ãaka v cerkvi oklic. A jaz ti povem: ne bode‰ nosila ni krila ni venca iz teh cvetic. Tvoj Ïenin je vãeraj v visoko planino odvriskal z graj‰ãakom drznim na lov. Tam gori je na‰el drugo nevesto, v dolino ne bode ga veã domov.« Kri ‰ine dekletu v neÏna lica, neverno pogleda Ïeno in dé: »Jaz dobro poznam druÏice planinke, in mene poznajo dobro one.

132 

BESeDA

PESMI 1

Kar ti govori‰ mi, bleda neznanka, tegà ne verjamem, to grda je laÏ. Ti nisi hodila po na‰i planini in mojega Ïenina ti ne pozna‰.« »Planinka sem vãasih in zopet dolinka, po mestih hodim in gorskih vaseh, pri starih in mladih, uboÏnih, bogatih, in znana sem tudi pri — lepih ljudeh. Hitela sem davi na va‰o planino in tam poljubila njemu obraz. Kaj mari je meni tvoja zvestoba? Od danes njegova nevesta sem — jaz.« Zasmeje se glasno deklica Ïeni: »Kako naj te ljubi moj Ïenin, kako? On na‰e vasi je najgor‰i mladeniã, a tvoje obliãje blédo, suhó.«

* 133 

BESeDA

PESMI 1

Izgine, ko trenil bi, bela Ïena, nevesto objame preãudna Ïal . . . Graj‰ãinski logár ji pride povedat, da davi nje Ïenin je v brezdno pal.

134 

BESeDA

PESMI 1

Sveti kelih

Na Muro temna noã je pala, objel je griãe rase hlad. V temo ‰trli nad reko skala, v temo kipi na skali grad. Dvorane grajske razsvetljene iz reke dna Ïare nocoj, krog mize teÏko obloÏene pa vitezov piruje roj. V steklenih ãa‰ah Ïarko vino, dovtip na ustih, strast v oãeh. V noãí temino in ti‰ino odseva luã, odmeva smeh. Pred vrsto gostov onemelih, postavi Zavr‰ãàn tedaj na mizo z varno roko kelih, zamaknjen ves v zlata sijaj.

135 

BESeDA

PESMI 1

»Vriskajte z mana, drugi smeli! Obilen je dana‰nji plen; vi stenski kras ste v cerkvi vzeli, jaz kelih vzel sem dragocen. V spomin ostane veãen meni, kot sonce v luãi se bli‰ãi. Bojdà menihi zaslepljeni pijo iz njega re‰njo kri. âe kdaj menih je usta zmoãil zares s krvjo, kaznuj me Bog! Jaz vina v kelih bom natoãil in pil bom tudi trsni sok.« Molãeãe viteze bojazni in ãut obide nemirú. A vitez Zavr‰ãàn izprazni peneãi kelih brez strahu.

136 

BESeDA

PESMI 1

Temà zagrne mu poglede, mrtva‰ki vikne zunaj ptiã. Drhteã se mu telo sesede, na tleh ne gane se — mrliã.

* Raz stolp brni polnoãna ura, v dvoranah vlada noã in mir, ‰umi pod gradom kalna Mura, na oknu vika v noã skovir.

137 

BESeDA

PESMI 1

Azma

Abdalmálik sam sedi v ‰otoru, sam sedi na mehkem krznu tigre v Iraku pred lepim mestom Kabo. Srd mu ‰viga iz oãi ponosnih, v srdu vójem zbranim kliãe svojim: »Kdaj ukloni se nam drzna Kaba, kdaj odneha Abdalah poveljnik? Petkrat Ïe smo zrli mlaj na nebu, kar se mesto trdno nam ustavlja. Vse tovore smo zaman prestregli, vse dotoke vodne zagradili, naskoãili mestno zidje stokrat. Divni Alah, milosten nam bodi!« Sel priteãe izpod mesta Kabe, Abdalmálik slu‰a sla besede: »Truma ljudstva je u‰la iz Kabe, da se tebi, levji sin, pokloni. Îeja silna, glad sta jo prignala. Le poveljnik, govore Kabljani, ukloniti Abdalah se neãe.« Jezno zopet zakliãe Abdalmálik: 138 

BESeDA

PESMI 1

»Cela vojska mestni zid obkôli, v temni noãi, v svitu dneva pazi, da najmanj‰i tovor ne uide, da najmanj‰i virãek ne pronikne ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto. Morda potlej Abdalah odneha.« Vrsta vojev tiho se prikloni. iz ‰otora gre, da zbere vojsko. Pred visokim gradom v lepi Kabi zbira hrabri Abdalah me‰ãane, zbranim resno govori poveljnik: »Dlje braniti mesta ni nam môãi Glad nas davi, Ïeja moã nam jemlje. Dan noben nam ne prinese upov. Uklonimo se sovragom, bratje, izroãimo jim v oblast domove! Bili boj smo za pravica sveto, svojo zemljo, milo last branili, v svetli raj nas bode prerok vêdel. A braniti dlje se ni nam môãi, 139 

BESeDA

PESMI 1

uklonimo se sovragom, bratje!« Meã odpa ‰e Abdalah si z ledij. meãe strani vrÏejo me‰ãanje. Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj pred lice. Glasno sinu starka de stoletna: »Kaj boji‰ se, Abdalah, sovraga, da golãi‰ kot grlicam golobec, brez duhá in mehko brez srãnosti! Proti vzhodu dvigne meã v desnici, a levico na srce polóÏi in govôri, branil li pravico meã je tvoj, in govor tvojih usten, ko naskoke si odbijal z zida, ko rojake svoje v boju hrabril? Drugega ti nisi smel braniti, nego sveto pravo domovine. Drugega ti nikdar nisi branil. Mati tvoja, Abdalah, pozna te. A zakaj, moj sin, boji‰ se danes smrti v boju za domovje, pravo?« 140 

BESeDA

PESMI 1

Mêãe ostre poberó me‰ãanje, ogenj ‰vigne v srcu koprneãem in pre‰ine ude trudnim borcem. V lice mater Abdalah poljubi, meã opa‰e in oklep nadene. Govori mu mati te besede: »Kdor Ïeli in slavne smrti i‰ãe, meã samo ga spremlja na boji‰ãe A z oklepom prsi ne odeva, ne pokriva s ‰lemom bistre glave.« Skozi vrata neprodirnih zidov plane truma na ravan kabljansko. Abdalah jo v boj poslednji vede z meãem, a brez ‰lema in oklepa — —   ——————————————— V mestu hrup, a pôkoj okrog mesta, vpitje v Kabi, zunaj smrtno spanje, Abdalmálik vojsko je premagal. Na razsutem zidu joka Azma. V nje naroãju ranjenec poãiva, v nje naroãju Abdalah umira, 141 

BESeDA

PESMI 1

v lice mater zadnjikrat poljubi, njega Azma zadnjikrat objame. »âastne smrti, sin, umira‰,« de mu, »Bog ti bode plaãal smrtne rane.« Glavo nagne Abdalah poveljnik in izdahne mirno svojo du‰o. Azmi majki, starki sivolasi v blagih prsih takrat srce poãi. Skupaj du‰i vzplavata juna‰ki . . .

142 

BESeDA

PESMI 1

Ob vrnitvi

»Minila je vojna, pri‰el sem domu; bodite pozdravljeni, stari‰i mili!« »Pri‰el si domu — a nima‰ miru. Kam precej od naju korak te sili?« »O stari‰i moji, saj veste lahko: Iz bojnega vleãe me plesa tja doli, tja doli, kjer roÏe cveto, ropoãejo mlinska kolesa! Tako se mi zdi, da ãujem nje glas, ki toÏno in sladko obenem me vabi: O pridi, o pridi Ïe k meni v vas, nikar me, ljube verne, ne zabi! Kako te ãakam, Ïeljno, teÏko! Iz bojnega vrni se plesa sem doli, sem doli, kjer roÏe cveto, ropoãejo mlinska kolesa!«

143 

BESeDA

PESMI 1

»Sin najin, gorje! Pozabi je ti! In najina vest te smrtno ne rani! Umrl je mlinar in njega hãi — — pod zemljo spi ob oãetovi strani. Njo, ki si jo ljubil tako srãno, zastira Ïe ãrna zavesa tam doli, tam doli, kjer roÏe cveto, poãivajo mlinska kolesa . . . « »Nikdar, nikdar! Kako zadu‰im spomin na njo, kraljico spomina? Pustite me, stari‰i, da pohitim do mlina in h grobu dalje od mlina. Na grob zasadim naj cvetje novó, kropim je le z roso oãesa tam doli, tam doli, kjer roÏe sahnó, poãivajo mlinska kolesa . . . «

144 

BESeDA

PESMI 1

Vzori

V lepem vrtu ‰eta se Palmira, Ïena krasna, slavljena kraljica. Dve devici stopata na desni, dve devici stopata na levi, ‰tiri verne drugarice dvorne. Dobrovoljno se gospa nasmiha, brzo teãe govor ji z jezika, liki potok raz prisojno reber. In trepalnic dolgih ãrna svila vodoravno nad oãmi poãiva. Pred tolmunom hladnim se ustavi, lene alge klonijo nad vali, in med stebli roj zlatic igra se; hlad prijeten lica ji poljublja. »Tu sedímo!« zaÏeli Palmira. Na kameno klop omahne. »Krasno! Krasno v hladu sanjati je mirno. Ali ne? O mrzla, mrtva bitja! Lamuh, Orza, Kalijat in Lasna, ali ni na svetu lepo, divno?«

145 

BESeDA

PESMI 1

»Da, kraljica na‰a, sonãnolepa, kakor pravi‰, res je lepo, divno!« Vse druÏice ji vele soglasno — »Ni res, ni oh, miljene device,« dé Palmira, »ni res in zakaj ne?« — Molk objame vrt in mlado druÏbo. A kraljica skoro se predrami, k spremljevalkam ljubo se obrne in zaãne jim tiho besediti: »Nikdar ni na zemlji trpel ãlovek vedne zime v srcu vse Ïivljenje. Îar ljubezni vsakemu pre‰ine enkrat vsaj, vsaj enkrat celo du‰o, in ogreje ãustva v njenem hramu sladko, mehko, kot pomladno sonce, kdo naj dopove — oh tako sladko . . . Poslu‰ajte me dvorjanke ljube! Ve pri meni bivate. Med svetom onih moÏ ne morete uzreti, kteri bi vam morda v enem hipu zanetili rahloãutna srca. 146 

BESeDA

PESMI 1

Ali v duhu, v tem kraljestvu ‰irnem, ali v duhu, menim jaz, vsem ‰tirim vzor soproga se je upodobil, ki bi strastno ga na vek ljubile. Kaj bi dala, ko bi znala! Dejte, kote srca svojega razkrijte, kakov vzor vas je doslej navdihnil? Lamuh, no, ti prva pregovori!« Paã zardi se Lamuh, ali skoro glavo dvigne in pogumno reãe: »Ni dolga, ni teÏka naloga, modrostna kraljica gospa, podobo razkriti soproga, ki duh moj za vzor ga ima. U m v e l i k — tako sem Ïelela od nekdaj — naj bil bi moj drug; naj njega modrost bi slovela na daleã, na sever in jug.

147 

BESeDA

PESMI 1

Naj znal bi zjasniti vse tajne Ïivljenja, stvari okrog nas, naj meje premotril bi skrajne, kje nehata prostor in ãas. Ob njem bi sedela in mirno poslu‰ala jasno modrost, v obzorje strmela ob‰irno, kjer ne bi Ïivela skrivnost. Pri njem bi se gostje uãeni re‰evali dvomov in zmot; poklanjali tudi se meni, ko vedla bi k nama jih pot. Sijalo bi v srcu veselje, iz srca sijalo v oãi — A kaj mi pomagajo Ïelje! Na svetu paã takega ni.«

148 

BESeDA

PESMI 1

Cvet odtrga si kraljica v travi, malomarno reãe vneti Lamuh: »Res je, ni ga! Prazne tvoje Ïelje, kakor megle, ki stopi jih sonce. In ti, Orza? Hoãe‰ razodeti, kaj je tebi Ïivo duh naslikal?« Vzdahne Orza. Glasno jame potlej: »Ni teÏka nì meni naloga, bogata kraljica gospa, podobo razkriti soproga, ki moj duh za vzor ga ima. Modrost je paã lepa vrlina, a kaj, ãe le njemu je v ãast, jaz rada bi z moÏem edina, enaka — uÏivala slast.

149 

BESeDA

PESMI 1

Îelim si b o g a t e g a druga, ki z zlatom premogel bi vse; dandanes uboÏec je sluga, pa bodi uãen ali ne. Zgradila bi strme gradove nad bornimi hi‰ami sel, veslala ãez morske valove do bajevnih, juÏnih deÏel. Obleãena v draÏestna krila, demante na vratu, rokàh, ãarobno bi z njim se vozila, kot luna po mirnih vodàh. Paã vem, da prijateljev dosti imela bi tudi midva, pa k nama hodili bi v gosti, enako ãastili oba.

150 

BESeDA

PESMI 1

Na daleã gojila bi znanje z uãenimi tudi ljudmi — A kaj mi pomagajo sanje! Na svetu paã takega ni.« Smeh zaziblje ustnice Palmiri, hladno reãe Orzi: »Res je, ni ga! Niãeve so tudi tvoje sanje, kakor dim, ki veter ga razÏene. Kalijat, ‰e ti razlij pred mano, ãute skrivne, du‰e valovite!« In Ïivahno Kalijat zglasi se: »Jaz tudi naj njega opi‰em, prelepa kraljica gospa, ki davno za vzor si ga ri‰em z lehkotnim ãrtalom duha?

151 

BESeDA

PESMI 1

Pred mene bi moral stopiti k r a s o t e n , kot sam polubog, junak, ki postava ga ‰ãiti, od temena silna do nog. Zanj vsako srce bi gorelo, nanj vsaki pogled bi sijal, vse »blagor, o blagor« mi pelo, da mene le on je izbral. Naj tudi bi niã ne imela, kot njega — a njega le jaz. Samotna pri njem bi sedela, v cvetoãi mu zrla obraz. Vsekdar so v najbolj‰em mi ãisli narave darovi lepi — A kaj mi pomagajo misli! Na svetu paã takega ni.«

152 

BESeDA

PESMI 1

In zasmeje glasno se kraljica, da zaãuje zvon ki glas odmeva: »Res je, ni ga! — Dobro si konãala Tudi tvoje misli so paã — misli brez resnice, hm, in brez telesa. Lasna, ti si zadnja! Dej, govori!« — In poniÏno dejo roÏna usta: »Jaz tudi? Oh jaz! Ali moram izpolniti Ïeljo gospe? Da, moram. NajteÏjim pokoram za tebe uklonim srce. A mojo predrznost odpusti, ‰e preden obide me kes! — Pa bodi! Z drhteãimi usti, kar ãutim, povem naj danès.

153 

BESeDA

PESMI 1

Moj duh bi od njega ljubezni ognjene zahteval ognjen, ljubezni, ki prstan jo zvezni razvname v dosmrtni plamèn. Le eden je zame vsemoder, vsebogat in lep, kakor zor — iskala ne bom ga nikoder, kraljica ima ga tvoj dvor. Kako bi potekal presreãno ob strani njegovi mi ãas, kako bi ljubila se veãno oproda kraljevi in jaz! — — « Tesen molk. — Le rahlo dihetanje dviga prsi lepi mladi Lasni. Lice klone ji na tla, na travo, val zapljuska, vzbujen od zlatice . . . »Lasna!« zdajci klikne ji Palmira.

154 

BESeDA

PESMI 1

»O da slehern ãlovek bi na zemlji toliko le Ïelel v svojem srcu, kolikor mu moÏno je doseãi! Malo sreãe siplje nam Ïivljenje. Kdor ume vsaj to malost prestreãi, blagorujmo ga! On sam je sreãen.« Sname prstan zlat kraljica z roke, Lasni da ga, lice ji poljubi, prime jo za roko. »Pojdi z mano! Ako ljubi te oproda — tvoj je!«

155 

BESeDA

PESMI 1

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-241-6 156